null Do roba sveta: potovanje na Kubo
Slikovita ulica s starinskimi avtomobili
clock image

5 min

Do roba sveta: potovanje na Kubo

#wiztujina

24 maj, 2019

Igor in Ana Cetinski

Iz Pariza do Havane, glavnega mesta Kube, je približno deset ur vožnje. To omogoča, da si na krilih velikanske ptice pogledate vse najnovejše filme, ki vam jih doma zaradi pomanjkanja časa nikoli ne uspe.

Lahko pa se tudi dodobra naspite pred novim, drugačnim kubanskim svetom, ki velikokrat povzroči tudi kakšen siv las. Sicer je pri naju potovanje potekalo brez težav, zapomniti pa si velja naslednje:

  • včasih na Kubi bankomati ne delujejo, zato s seboj vzemite dovolj gotovine;
  • ni nujno, da imajo vse bencinske črpalke gorivo, zato rezervoar napolnite, ko imate priložnost;
  • Kubanci niso točni in se jim nikamor ne mudi, zato živce pustite na letalu;
  • na internet je v času potovanja bolje pozabiti in po dolgem času sva spet uporabljala tiskani zemljevid.
     

Čas potovanja: 3 tedne, v lastni režiji sva z lahkoto prevozila in raziskala cel otok.

  • Leto potovanja: 2014 (natančneje 28. 10. – 19. 11. 2014)
  • Načrtovanje poti: samostojna izvedba (s pomočjo raziskovanja po internetu – razni forumi in programi organiziranih izletov so bili v veliko pomoč)
  • Nakup letalske karte: let Benetke–Pariz–Havana.
  • Pot do letališča v Benetkah: GO OPTI.
  • Viza: agencija ARS Longa - takrat je bila pridobitev vize mogoča le preko njih. Danes je to mogoče preko izbranih turističnih agencij ali na veleposlaništvu na Dunaju.)
  • Turistično zavarovanje pri Adriaticu Slovenici (takrat še niso imeli online sklenitve, danes imajo vrhunsko spletno prodajno točko WIZ Tujina)
  • Rént-a-cár in rezervacija spanja: Enz.zo - leta 2014 si težko sam opravil rezervacijo spanja preko spleta, danes pa si lahko prenočišče poiščeš preko Airbnb. Avto je najbolje rezervirati za naslednji dan na licu mesta. 

Potovanje sva začela v Havani, spala sva v odličnem hotelu Iglaterra, ki se v centru velikega mesta baha z izjemnim razgledom nad starim mestnim jedrom. Takoj sva bila navdušena nad retro barvitimi avtomobili in vonjem mesta, ki kar kliče po plesu in mojitu. Havana v treh dneh pokaže in ponudi vse. Ujame te preplačan jastog v skriti mestni restavraciji, mojito ali dva na ulici Obispo in razpadajoče romantične hiše te vzamejo za svojega. Zaželiš si drago vožnjo s starim avtom ob morju, hvaležno zapreš oči ob vonju cigare, pod kožo pa začutiš duh revolucije. Zagotovo vzljubiš Fidela Castra.
 

V Havani se jutro začne kasneje kot doma, noč pa je daljša in slajša.

Zaželiš si drago vožnjo s starim avtom ob morju, hvaležno zapreš oči ob vonju cigare, pod kožo pa začutiš duh revolucije.

Po Havani sva kubanske navade in domačine spoznavala skozi priljubljene namestitve »case particular« in najetim manjšim vozilom. Havansko kolonialno klasiko sva zamenjala z zeleno pokrajino na severozahodu otoka, šla sva mimo mesta Pinar del Rio, spala pa sva v malem romantičnem mestecu Viñales. Prva večerja, ki so nama jo pripravili domačini, je bila več kot izjemna. Slana »goveja župa« (na Kubi je govedina luksuz in zakol govedine je celo prepovedan), odlično mariniran svinjski zrezek (vsak dobil kar 4 kose), za prilogo pa manioka in riž. Manjkal ni solatni krožnik s sladkimi paradižniki in avokadom. Sladica? Kokosova sladica, neke vrste biskvit. Po večerji pa cigarilos na terasi najinega začasnega kubanskega doma.

Pot sva nadaljevala do barvitega mesta Cienfuegos, kjer nama je poleg mestnih poslikav v spominu ostal prekrasen, zares skoraj rdeč sončni zahod. Nekoliko razočarana sva bila nad bližnjim Prašičjim zalivom (poguglaj vojno zgodovino tega predela sveta), prav tu pa sva ugotovila, da vse »pumpe« nimajo na voljo goriva, in skoraj sva na cesti obtičala z ničlo na števcu. Žal nama na drugem koncu sveta WIZ Asistent v sklopu WIZ Avto zavarovanja, ki sva ga imela doma, ne bi prišel prav, saj mobilni telefoni na Kubi pač ne delujejo. Na tem delu Kube je fenomenalen še nacionalni park Le Terrace, kjer se nagledaš čudovite narave in čudiš nad številom orlov. 

Šesti dan sva se na poti do obalnega Trinidada ustavila v čudovitem Jardin of Cienfuegos. Na komarske pike, ki sva jih tam pridobila po celem telesu, sva pozabila v centru prej omenjenega mesta, kjer sva se nekaj dni prepuščala kopanju v Karibskem morju na plaži Anchon, romantičnih sprehodih in občudovanju mestne umetnosti. Trinidad je varen, ima pa tudi simpatičen muzej romantike.
 

Kubanska preprosta kulinarika naju je očarala 

Pila sva doma narejene mojite na s kaktusi obdani terasi najine case particular, miže poslušala glasbo na starem trgu in uživala v izjemnih kuharskih podvigih najinih gostiteljev. Večerja v Trinidadu je bila klasična kubanska: fižolova juha, solata (sladek paradižnik in avokado, tokrat zraven še kumara), odličen piščanec z žara, zraven pa še banane z žara – pečene na maslu ali z žara so pač tipična sladica. Kubanska preprosta kulinarika naju je očarala. Mogoče, ker je bila pripravljena z ljubeznijo. Domačini v domovih, kjer sva prenočila, so bili več kot prijazni in ljubeznivi, sobe in hiše pa na sploh čiste in zelo urejene.

Pot sva nadaljevala na mali karibski otok Cayo Coco, s Kubo povezan z ozkim mostom, kjer sva skoraj teden dni pila kokosovo vodo, plavala po šest ur na dan v skoraj vročem morju, bežala pred komarji, zaman iskala školjke (jih ni!), štela prelete velikih kormoranov in ugotovila, da interneta, od katerega sva bila odklopljena že skoraj 14 dni, sploh ne pogrešava.

V nadaljevanju poti, v Camagüeyu, sva spala v čudoviti vasi, kjer so v jedilnici iz stropa rasle bele orhideje. Jedilnica je imela strope visoke približno 5 metrov, večerja je bila sicer spet enaka kot v drugih casah, a odlična! Ne smemo pozabiti – Kube še ni zares dosegla globalizacija, na mizi je navadno svinjina ali piščanec, rib pa Kubanci ne marajo.
 

Potrebne je bilo nekaj več previdnosti, a sva jo odnesla brez slabih izkušenj

Naslednji dan sva pot nadaljevala skozi mesto Las Tunas do najinega naslednjega postanka, mesteca Bayamo. Tu sva izjemoma spet spala v kolonialnem rumenem hotelu z imenom Royalton, uživala v počasnem kubanskem načinu življenja in šla zadnjemu mestu naproti, Santiagu de Cuba. To slovi kot najnevarnejše od obiskanih, a ga sama nisva doživela tako.

Sama Kuba sicer že v osnovi zahteva nekaj več previdnosti, predvsem v večernih urah, a sva odnesla brez slabe izkušnje. Tu sva prvič naletela na gostiteljico, domačinko Bertho, ki je imela doma celo internet. Podjetna babica naju je ob odhodu prosila celo za oceno na Trip Adviserju, kar sva ob prihodu domov tudi naredila. Na jugu otoka sva rént-a-cár vrnila in se z letalom vrnila v Havano. Od tam sva si privoščila še nekaj dni v turističnem letovišču Varadero. Tega bi ob naslednjem obisku Kube izpustila, zagotovo pa bi podaljšala dni v Havani in Trinidadu.

Prijavi se na WIZ e-novice

Želiš prejemati naše novice in dobre ponudbe? Vpiši svoj e-mail in v naslednjem koraku pošlji potrditev.